Teleskop je optični pripomoček, s katerim opazujemo oddaljene predmete, od katerih prihaja razmeroma šibka svetloba pod majhnim zornim kotom. Ker velikosti oddaljenih predmetov ne poznamo, ne moremo povečave daljnogleda definirati s količnikom velikosti slike in predmeta, ampak jo definiramo z zornimi koti. Daljnogled omogoča, da vidimo predmet pod večjim zornim kotom kot, ga vidi oko samo. Prvi praktično uporaben teleskop je bil izumljen na Norveškem v začetku 17. stoletja, le slab mesec potem, je svoj teleskop skonstruiral Galileo Galilei s trikratno povečavo.
Vsak teleskop ima objektiv in okular. Objektiv je lahko leča ali zrcalo, okular je leča. Glede na to ločimo naslednje vrste teleskopov:
a) refraktorski teleskop: za objektiv ima zbiralno lečo;
b) reflektorski teleskop: za objektiv ima konkavno zrcalo.
Leče, ki nastopajo v teleskopih
Zbiralna leča
Slika: Shema poti žarkov skozi zbiralno lečo
Žarki padajoči na lečo vzporedno z optično osjo, se po lomu v leči sekajo v točki F na optični osi, ki jo imenujemo gorišče leče (žarišče leče, fokus). Oddaljenost gorišča F od leče je goriščna razdalja f leče. Žarki, ki vpadajo pod kotom se zbirajo nekje na goriščni ravnini.
Slika: Preslikava zbiralne leče
Pri konstrukciji lege in velikosti slike si pomagamo z žarki, za katere vemo, kako se v leči lomijo: vzporedni žarek se lomi skozi gorišče F, središčni žarek (gre skozi teme leče) se ne lomi (ker je leča tanka), goriščni žarek (gre skozi gorišče na strani predmeta) pa je po lomu vzporeden z optično osjo.
Za zgornjo lečo veljata enačbi:
Pri a > f (predmet je oddaljen od leče bolj kot gorišče) nastane slika na drugi strani leče (kjer se sekajo lomljeni žarki) in je realna ter obrnjena. Za a > 2f je slika pomanjšana, za f < a < 2f pa povečana.
Brž ko predmet prekorači gorišče in se približa leči ( a < f ), postane njegova slika navidezna, pokončna in povečana. Oddaljenost slike od leče ( b ) je v enačbi leče negativna.
Razpršilna leča
Slika: Shema poti žarkov skozi lečo
Slika: Preslikava razpršilne leče
Pri konstrukciji lege in velikosti slike si pomagamo z dvema žarkoma, za katera vemo, kako se v leči lomita: vzporedni žarek se lomi, kot da izhaja iz navideznega gorišča; središčni žarek se ne lomi. Navidezna slika – S nastane v presečišču podaljškov razpršenih lomljenih žarkov. Slika je vedno navidezna, pokončna in pomanjšana.
Za to lečo velja enaka enačba kot pri zbiralni leči.